Zgodba Kaje Burja je zgodba o gibanju, vztrajnosti in občutku pripadnosti. Njene družinske korenine segajo med Maribor in Ljubljano, mesti, ki zanjo predstavljata moč in toplino doma. »Ne gre le za kraj,« pravi, »gre za ljudi, za občutek skupnosti, za ljubezen, ki je vedno prisotna.« Življenje v tujini je to povezanost le še poglobilo. Družinska srečanja, domače jedi in tiha lepota slovenske narave so zanjo postali sidra, ki jo vedno spomnijo, kaj je v življenju res pomembno.

Pri enajstih letih se je Kaji življenje obrnilo na glavo, z družino so se preselili v San Antonio v Teksasu. Prilagajanje ni bilo lahko. Spomni se, kako so pristali s petnajstimi kovčki, spali na vzmetnicah v prazni dnevni sobi in začeli šolo, ne da bi razumela besedo angleško. »Ko sem izvedela, da se selimo, sem teden dni jokala,« priznava. »A tisti časi so me naučili vztrajnosti, čeprav se tega takrat nisem zavedala.« Njeni starši so poskrbeli, da je ostala povezana s Slovenijo, vsako poletje in zimo so se vračali domov. Počasi je tudi Amerika začela postajati njen drugi dom.

Odrastanje med dvema svetovoma ji je dalo redko perspektivo, ki je oblikovala tako njene vrednote kot poklicno pot. Slovenske korenine so ji dale stabilnost in namen, mednarodne izkušnje pa radovednost in empatijo. »Kar se je nekoč zdelo breme, je postalo moja največja moč,« pravi. Ravno ta moč jo je vodila k poklicni poti v mednarodnih odnosih in diplomaciji. Danes dela pri Ameriški-Helenski gospodarski zbornici, kjer krepi čezatlantsko sodelovanje na področjih, kot so energetika, obramba in gospodarski razvoj. »Vsak dan delam z ljudmi, ki soustvarjajo svet,« pravi, »in hvaležna sem, da ima moje delo resničen vpliv.«

Disciplina, ponižnost in delavnost, lastnosti, ki jih ponosno imenuje »slovenske«, jo spremljajo na vsakem koraku. Ne glede na to, ali organizira visokonivojski posvet ali mentorira mlajše strokovnjake, Kaja pooseblja kombinacijo predanosti in prijaznosti, ki jo dela edinstveno. Čeprav živi daleč od Slovenije, ostaja ta neločljiv del njenega vsakdana, skozi hrano, jezik, glasbo in prijateljstva. »Slovenija je mirna, naravna in brezčasna,« pravi. »Je zaklad, ki ga nosim s seboj, kamorkoli grem.«

Ko jo vprašajo, kakšen nasvet bi dala mladim Slovencem, je njen odgovor preprost, a močan: nikoli ne jemljite za samoumevno, kar vam Slovenija ponuja. Spominja jih, da korenine niso tu zato, da bi te zadrževale, temveč da ti pomagajo rasti.

Njen najljubši citat, »Vse ob svojem času,« popolnoma zajame njeno pot. Po letih iskanja naslednjega koraka se je naučila zaupati ritmu življenja, delati z vso vnemo, ostati prijazna in pustiti času, da opravi svoje.